Zabavna dogodivščina se bo zgodila, če povabite prijatelje in jih razveselite z naslednjo nalogo.

Potrebujemo: 5 majhnih posodic, 5 različnih gostih snovi (npr. kečap, šampon, zobna pasta, med, gorčica, jogurt,marmelada...), 5 pokrovčkov ali servietkov za posodice, ruto ali šal.

Naredimo: V vsako posodico damo drugo snov in posodice pokrijemo. Prijatelju zaveži oči z ruto in z njegovim prstom pomoči v eno izmed snovi. Prijatelj naj snov na prstu najprej povoha in potipa. Okušati ne sme. Kdor bo imel bveč pravilnih ugotovitev, bo zmagovalec!

Razložimo: tudi vonj in tip sta zelo pomembni čutili pri dojemanju sveta, še posebej pri hrani, ko ugotavljamo ali je sveža ali stara je užitna...

Ste vedeli, da dejansko obstaja roža, ki smrdi...ali lepše rečeno...neprijetno diši? Res je, to je cvet raflezije, ki raste v Maleziji in ima premer 1 metra. Cvet je velik, rdeč, privlačen na oko. Vendar pa zaudarja po razpadajočem mesu.

Gotovo ste že kdaj pihali v steklenico in pri tem občudovali zvoke, ki so nastajali izpod vaših ust.

Potrebujemo: večjo plastenko ali steklenico, posodo z vodo.

Naredimo: v plastenko nalijemo malo vode in ustje plastenke približamo tako, da pihamo tik nad odprtino. Iz plastenke poskušamo izvabiti enakomeren zvok. Nato postopoma dolivamo vodo in ponovno poskusimo s pihanjem. Poslušamo, kakšne zvoke dobimo, ugotovimo, da več imamo vode, višji je ton, ki nastaja.

Razložimo: če je nihanje počasno, vir zvoka oddaja nizke tone, če pa je nihanje hitrejše pa vir oddaja visoke tone. Z ušesom prepoznamo občutek višine zvoka, ta pa je v resnici neposredno povezan s frekvenco zvoka. Torej, za kaj gre pri plastenki? Če pihamo enakomerno mimo ustja plastenke, nastane v njej zvočno valovanje. Če pa dolivamo vodo, v resnici zmanjšujemo zračni prostor nad vodo. To je razlog, da se frekvenca zvoka povečuje, kar slišimo v obliki višjih tonov. Razlaga je vsekakor bolj primerna za osnovnošolce, malih zakajčkov s frekvencami gotovo ne bomo obremenjevali, si bodo pa zapomnili tole: več imajo vode v steklenici, lepše bo pela.

Potrebujemo: pol metra vrvice ali sukanca, jedilno žlico, mizo in stol.

Naredimo: Žlico privežemo na približno 40cm dolgo vrvico. Prosti konec vrvi ovijemo okrog svojega prsta. Žlico spustimo tako,da bo obležala na mizi. Poslušajmo, kakšen bo zvok, ko žlica trči ob površino mize. Nato pa prst, na katerem visi žlica, vtaknemo v uho. Sklonimo se tako, da žlica zopet pade na mizo. Sedaj slišimo precej močnejši zvok, ki traja dalj časa.

Razložimo: Ko žlica prvič pade na mizo, le ta močno zaniha in zvok, ki pri tem nastane, se širi na vse strani. V uho ga ne pride prav veliko in zato je komaj slišen. Če pa imamo prst v ušesu, se zvok prenese preko vrvice in prsta v sluhovod. Zato se nam zdi, da je zven žlice močnejši in tudi dalj časa trajajoč.